Merila za izbor sodne prakse in slogovni priročnik za pripravo povzetkov

Uvod

Evropska zbirka podatkov o azilnem pravu (European Database of Asylum Law – EDAL) je spletna zbirka podatkov, ki vsebuje sodno prakso iz 17 držav članic EU, ki tolmači begunsko in azilno pravo. V vsaki državi članici se določijo nacionalni strokovnjaki, ki izbirajo ustrezne zadeve, pripravljajo njihove povzetke, jih označijo in naložijo v zbirko podatkov. Povzetki zbirke EDAL se pripravijo v izvirnem jeziku sodb in prevedejo v angleščino, nato pa se zagotovi povezava do spletnega mesta, kjer je na voljo izvirnik sodbe.

Cilj zbirke podatkov – ciljni uporabniki

Sodna praksa, ki je vključena v zbirko EDAL, prinaša koristi tako na notranji ravni zadevnih držav kot na evropski ravni. S pomočjo zbirke EDAL je nacionalna sodna praksa prvič na voljo v spletnem okolju v odprti in prilagodljivi obliki.

Splošnejši cilj zbirke podatkov pa je spodbuditi usklajevanje pri tolmačenju direktiv in uredb EU v državah članicah in omogočiti tesnejše sodelovanje med pravniki po vsej EU.

Njeni glavni uporabniki so nosilci odločanja na vseh ravneh, oblikovalci politik, NVO, pravniki in uslužbenci ustreznih državnih, evropskih in mednarodnih organov in agencij.

Vključene direktive in uredbe EU

1. Direktiva o azilnih postopkih 2005/85/ES in 2013/32/EU
2. Direktiva o pogojih, ki jih morajo izpolnjevati begunci 2004/83/ES in 2011/95/EU
3. Direktiva o pogojih za sprejem 2003/9/ES in 2013/33/EU – ta direktiva v nekaterih državah vključuje analizo sodne prakse na področju delovnega prava in nosilce odločanja v upravi, ki so ločeni od organov odločanja na področju azila. Te odločbe so pomembne samo, kadar zanje jasno veljajo spodaj navedena merila.
4. Direktiva o združitvi družine 2003/86/ES – ta direktiva se ne nanaša samo na begunce, vendar pa bo njeno tolmačenje na splošno v pomoč tudi v zadevah, ki obravnavajo begunce. Z odstopanjem od člena 8 se prvi pododstavek ne uporablja za begunce, enako pa velja tudi za tretji pododstavek odstavka 1 člena 4; zadeve, ki so izključno povezane s temi določbami, se ne nanašajo nujno na zadeve, ki obravnavajo begunce.
5. Direktiva o vračanju 2008/115/ES – ta direktiva se uporablja na splošno in ni posebej povezana z begunci in postopkom subsidiarne zaščite. Zadev, ki se nanašajo na to direktivo, ni treba nujno upoštevati, razen če imajo po mnenju nacionalnega strokovnjaka poseben pomen za okoliščine prosilcev za zaščito.
6. Uredba Dublin 343/2003 in 604/2013 – Na podlagi Uredbe Dublin III se oblikuje velik obseg sodne prakse, ki pogosto natančno pojasnjuje dejstva, se hitro razvija in jo pripravlja več različnih upravnih organov. Zbirka EDAL je temu ustrezno osredotočena zlasti na zadeve v zvezi z izvajanjem ali tolmačenjem same uredbe ali na zadeve, ki upoštevajo pomembne zadeve ESČP ali Sodišče Evropske unije, kot so: zadeva C‑245/11 K proti Bundesasylamt; zadeva C-493/10 N.S. proti Ministrstvu za notranje zadeve; zadeva C-411/10 M.E. in drugi proti Refugee Applications Commissioner; Vloga št. 30696/09 na ESČP v zadevi M.S.S. proti Belgiji in Franciji.

Zadeve, povezane s temi instrumenti, slednjih mogoče neposredno ne navajajo, vendar bodo vključene v zbirko EDAL, kadar se njihov poglaviten del nanaša na bistvo zadeve; ustrezne določbe so označene pod pojmom „veljavni predpisi EU“.

Zadeve, ki se nanašajo na druge zakonodajne instrumente, npr. na Direktivo o preprečevanju trgovine z ljudmi, so tudi vključene izjemoma, kadar so temeljnega pomena pri upoštevanju Skupnega evropskega azilnega sistema (SEAS).

Nacionalni strokovnjaki

Nacionalni strokovnjaki EDAL morajo dobro poznati nacionalno sodno prakso ter zakone in postopke svoje države in biti obenem na splošno seznanjeni z zadevami, ki so že vključene v zbirko EDAL. To je pomembno zaradi:

• izogibanja podvajanju;
• opredelitve in priprave povzetkov zadev, s katerimi se ovržejo, razločujejo ali drugače izpodbijajo zadeve, ki so že vključene v zbirko EDAL;
• zagotavljanja doslednosti in omogočanja primerjav znotraj posamezne jurisdikcije in med njimi.

Temeljito poznavanje ključnih besed zbirke EDAL in določb instrumentov SEAS je prav tako bistvenega pomena za pravilno razvrstitev in označevanje povzetkov, ki omogočata primerjavo med jurisdikcijami.

Vodilna načela pri izboru sodne prakse

A.      Izbrane zadeve morajo imeti bistven vpliv na sodno prakso, tj.kadar se obravnava bistveno pravno vprašanje in kadar je sklepanje nosilca odločanja jasno in poučno. To lahko na primer vključuje zadeve, ki so prispevale k spremembam znotraj politike na nacionalni ravni. Ne glede na to, ali se v zadevah prosilcu ugodi ali ne, je pomembno, da se izbirajo na tej podlagi, da bi zbirka podatkov lahko ohranila natančen in uravnotežen pogled na sodno prakso na nacionalni ravni.

B.      Izbrane zadeve lahko:

• prikazujejo napredek ali nazadovanje v nacionalnem tolmačenju določb EU;
• ponovno potrdijo nacionalno tolmačenje določb EU;
• obravnavajo uporabo ali tolmačenje spornih ali redko preučevanih določb EU;
• po možnosti dajejo pozitiven ali negativen zgled drugim državam;
• lahko se sprejemajo na podlagi določb nacionalne zakonodaje, ki se razlikujejo od norm EU;
• nanje lahko izrecno vplivajo odločbe drugih jurisdikcij EU ali pa se na te jurisdikcije sklicujejo;
• preučijo obseg ali metodo prenosa elementov pravnega reda EU v nacionalni pravni red.

C.      Zadeve morajo po potrebi upoštevati odločbe ESČP in Sodišča Evropske unije. Lahko:

• temeljijo na posebnih evropskih odločbah ali jih izvajajo;
• prikazujejo odstopanja od posebnih evropskih odločb;
• na podlagi njih lahko na nacionalni ravni pride do naslavljanja vlog na ESČP ali Sodišče Evropske naslovijo vloge ali sklicevanja nanju;
• lahko preučujejo, kako sodno prakso ESČP in Sodišča Evropske unije tolmačijo nacionalna sodišča; in/ali
• naknadno upoštevajo odločbe ESČP ali Sodišča Evropske unije.

D.      Zadeve lahko pokažejo na vrzeli v zaščitiv državah članicah ali prikažejo primere, v katerih države članice ohranjajo višje standarde, kot jih zahteva pravo EU. Pomembno je tudi upoštevati druge podlage azilnega in begunskega prava v državah članicah. Na primer, vse države članice so podpisnice Ženevske konvencije iz leta 1951 o statusu beguncev, številne pa so ratificirale tudi pogodbe ZN, kot je Konvencija ZN proti mučenju. Predstavljene morajo biti tudi pomembne zadeve v zvezi z uporabo smernic UNHCR.

E.       Zadeve NE smejo:

• biti omejene na odločbe višjih sodišč.Če obstaja verjetnost, da je vpliv odločb sodne prakse bistven in lahko prispeva k vseevropskemu razumevanju pravnega reda EU na področju azila, se zadeve razsodišč ali podobnih organov lahko upoštevajo skupaj z zadevami višjih sodišč. Ker pa zbirka podatkov vključuje sodno prakso, prvostopenjske odločbe upravnih organov niso vključene. Zadeve nižjih sodišč ali razsodišč, v katerih se predstavi zanimivo pravno vprašanje in jih naknadno ovržejo višja sodišča, se lahko vključijo, kadar je jasno označeno, da je bila odločba ovržena;
• izključno obravnavati informacij o izvorni državi (Country of Origin Information – COI), ki so značilne za državo. Sodna praksa, ki obravnava vprašanje, kako nosilci odločanja pristopajo k COI ali jih ocenjujejo, se lahko vključi, na primer kadar nosilci odločanja določijo jasna načela, ki jih je treba uporabiti pri oceni COI. Zbirka podatkov je zbirka zadev, ki se ukvarjajo s pravnimi vprašanji in ne z dejstvi;
• ocenjevati zgolj verodostojnosti v okviru določene zadeve. Zadeve, v katerih se bistveni delež odločbe nanaša na oceno verodostojnosti, na splošno ne bodo imele veljave in običajno ne tolmačijo določb prava EU. Zadeve, ki natančneje pojasnjujejo načela dokaznega bremena in dokaznega standarda ter domneve nedolžnosti ali ki določajo preskus, ki ga morajo opraviti prosilci, pa bi lahko bile zanimive in se lahko vključijo;
• začasne in druge odločbe, ki ne vsebujejo nobenega pravnega vprašanja.

Slogovni priročnik

Ker je zbirka podatkov namenjena različnim uporabnikom iz vse EU, mora biti dostopna v vseh jezikih. Uporabljajo se naslednje smernice:

• zagotoviti je treba, da je besedilo povzetka v celoti jasno in izčrpno in da je povzetek strukturiran in organiziran;
• izogibati se je treba dolgim konstrukcijam, na primer „Mnenje sodnika X je, da...“ ali „Sodišče je menilo, če..“;
• izogibati se je treba latinskim izrazom;
• izogibati se je treba terminologiji in pravnim izrazom, ki so značilni za posamezne države, npr. povzetki zadev iz Združenega kraljestva in Irske morajo biti razumljivi tudi tistim, ki poznajo samo sisteme civilnega prava;
• uporabiti je treba izraz „prosilec iz države x“;
• uporabiti je treba izraz „prosilka“ in ne „gospa X“;
• uporabiti je treba pozitivne trdilne stavke in se povsod, kjer je mogoče, izogibati trdilnim stavkom v trpniku;
• zagotoviti je treba doslednost in natančnost pri opisovanju zadeve in osebe, na katero se zadeva nanaša, tj. prošnja, pritožba itd. in prosilec, pritožnik itd.;
• v povzetku je treba zagotoviti popolno anonimnost z odstranitvijo vseh sklicevanj na ime in naslov prosilca ter ime ali naslov oseb, s katerimi prosilec živi ali je z njimi drugače povezan;
• v skladu s pravom EU in standardi, ki jih zahteva ustrezna nacionalna zakonodaja, je treba zagotoviti popolno anonimnost v izvirniku sodbe, ki se jo naloži v zbirko ali do katere se ustvari povezava.

Povzetki zadev ne smejo biti daljši od 1000 besed, razen kadar je to zares potrebno: v tem primeru ne smejo biti daljši od 1 350 besed. V povzetku ni treba obravnavati vseh vidikov ali vprašanj izbrane zadeve, temveč samo tiste, ki so pomembni in ustrezajo ciljem zbirke podatkov.

Uporaba ključnih besed

Natančna in dosledna uporaba ključnih besed je bistvenega pomena za ohranitev doslednosti med zadevami in oblikovanje povezav do terminologije SEAS, ki omogoča primerjalno analizo. Ključne besede zbirke EDAL izhajajo iz terminologije, ki se uporablja v direktivah in uredbah ali drugih uradnih virih, kot so UNHCR in IOM. Uporabljati jih je treba v opombah v glavi in v besedilu vsakega povzetka zadeve. Na primer, izraz „mladoletnik brez spremstva“ je treba uporabiti namesto izraza „ločeni otroci“, „nastanitveni center“ namesto „sprejemni center“, „notranja zaščita“ namesto „alternativa notranjega leta“ itd.

Predloga povzetka zadeve

Za pripravo povzetkov zadev je na voljo posebna predloga. Nacionalni strokovnjaki morajo to predlogo strogo upoštevati, da bi zagotovili doslednost v zbirki podatkov. Na spletišču že potekajo dela, da bi bilo mogoče povzetek neposredno naložiti v tej isti obliki.

Pregled po državah

Pregledi po državah nudijo opis nacionalnih pravnih okvirov, ki se nanašajo na prošnje za azil in subsidiarno zaščito, odločbe in pritožbe, vključno z naslednjimi točkami:

• kje morajo posamezniki po prihodu vložiti prošnjo za azil (na mejnem uradu, pri uradnikih za priseljevanje ali policiji, pri določenem uradu za azil)? Ali posamezniki lahko vložijo prošnje, če so pridržani?
• pojasnilo zadevnega civilnega prava ali sistema običajnega prava.
• upravni ali sodno azilni organi odločanja: struktura, sestava, delovanje, kontradiktorni sistem, inkvizitorni sistem;
• strukture in mehanizmi pritožb;
• suspenzivni učinek pritožb;
• pravica do pravnega zastopanja in dostopa do pravne pomoči;
• vsi ustrezni pravni pojmi, ki se redno pojavljajo v zadevni sodni praksi in so značilni za državo.

Preglede po državah je treba redno preverjati, da bi se ves čas dopolnjevali, zlasti zaradi prenavljanja zakonodaje SEAS. Spremembe morajo na primer upoštevati:

• spremembe v strukturah na nacionalni ravni, ki so rezultat nacionalnih ali mednarodnih dogodkov, ali
• ukrepe, ki jih je treba sprejeti in prenesti izvirne in prenovljene direktive in uredbe.