Republika Slovenija - Vrhovno sodišče Republike Slovenije, 5 September 2013, I Up 309/2013

Ministrstvo za notranje zadeve (MNZ) je zavrnilo prošnjo za podaljšanje subsidiarne zaščite, saj po mnenju MNZ razlogi, na podlagi katerih je bila subsidiarna zaščita podeljena (mladoletnost in nevarnost poti iz Kabula do prosilčevega domačega kraja v provinci Gazni), ne obstajajo več.

106. člen ZMZ določa, da MNZ preveri obstoj razlogov za podaljšanje subsidiarne zaščite, in sicer v okviru razlogov, podanih v prošnji za mednarodno zaščito, na podlagi katere je bila že priznana subsidiarna zaščita. Po mnenju MNZ so v postopku podaljšanja relevantni le tisti razlogi, na podlagi katerih je bila subsidiarna zaščita podeljena, in ne tudi drugi razlogi, ki jih je prosilec sicer podal v prošnji za mednarodno zaščito pa jih MNZ pri priznanju subsidiarne zaščite ni upoštevalo.

MNZ je ocenilo, da je prosilec sedaj polnoleten, torej razlog, zaradi katerega mu je bila subsidiarna zaščita priznana, ne obstaja več, prav tako pa si lahko kot odrasla oseba sedaj organizira varno pot iz Kabula v Gazni ali pa se nastani v Kabulu. Tožnikove navedbe o tem, da so posledice posilstva sedaj še hujše kot ob podaji prošnje za mednarodno zaščito (sodišče krajanov v tožnikovi vasi je odločilo, da se tožnik zaradi sramote ne sme vrniti domov, drugače ga bodo kamenjali, njegova družina pa se mu je odrekla), MNZ ni upoštevalo, saj to niso bili razlogi, na podlagi katerih je bila subsidiarna zaščita priznana.