Republika Slovenija - Vrhovno sodišče Republike Slovenije, 18 October 2012, I Up 471/2012

Country of Decision:
Country of Applicant:
Date of Decision:
18-10-2012
Citation:
I Up 471/2012
Court Name:
Vrhovno sodišče Republike Slovenije
Printer-friendly versionPrinter-friendly versionPDF versionPDF version
Headnote: 

Ministrstvo za notranje zadeve (MNZ) pri odločanju o prošnji za mednarodno zaščito ni dovolj upoštevalo prosilčeve mladosti, neizobraženosti in okolja, iz katerega naj bi izhajal. MNZ ni vodilo postopka in zastavljala tožniku vprašanja na način, primeren njegovi osebnosti in starosti.

Informacije o izvorni državi, ki jih je prosilec predložil šele v tožbi zoper zavrnilno odločbo, so dopustne, saj gre za splošno dostopne informacije, ki so na voljo tudi MNZ.

Facts: 

V zadevi je šlo za mladoletnega prosilca, ki je od 10. leta odraščal brez staršev, se nikoli ni šolal in je nepismen. MNZ je njegovo prošnjo za mednarodno zaščito razveljavilo, med drugim zato, ker je ocenilo, da se tožnik ni kar najbolj potrudil za utemeljitev svoje prošnje, da ni bil pripravljen sodelovati v postopku ter da njegove izjave niso skladne in verjetne.

Upravno sodišče je razveljavilo odločbo MNZ o zavrnitvi prošnje za mednarodno zaščito in zadevo vrnilo v ponovno odločanje, MNZ pa se je zoper sodbo Upravnega sodišča pritožilo.

MNZ je v pritožbi med drugim ugovarjalo, da sodišče pri odločitvi ne bi smelo upoštevati informacij o izvorni državi, ki jih je prosilec predložil šele v tožbi. Tretji odstavek 20. člena Zakona o Upravnem sporu namreč določa, da v upravnem sporu stranke ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo upravne odločbe.

Decision & Reasoning: 

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da MNZ pri odločanju ni dovolj upoštevalo prosilčeve mladosti (10-12 let) v času, ko naj bi se zgodili dogodki, ki so bili vzrok za njegovo zapustitev izvorne države, kot tudi njegove mladoletnosti v času podaje prošnje za mednarodno zaščito (17 let). Prav tako je MNZ premalo upoštevalo tožnikovo splošno neizobraženost (nepismenost, brez šol), okolja, iz katerega naj bi izhajal, in okoliščin, v katerih naj bi se v tem specifičnem okolju znašel kot 10-12 letni otrok. Dejstvo, da je prosilec odgovarjal skopo in je bilo treba zato zastavljati tudi podvprašanja ni mogoče pripisati zgolj in izključno nepripravljenosti za sodelovanje v postopku. To je lahko tudi posledica njegovega načina izražanja oz. sposobnosti siceršnjega podajanja svojih navedb, do česar pa se tožena stranka v svoji odločbi ni celovito opredelila. Tudi vsa ugotovljena neskladja glede tožnikovih navedb, kdaj so se posamezni dogodki zgodili, in druga vprašanja povezana s časom in datumi ter zneski in cenami, niso bila v zadostni meri ocenjena z vidika tožnikove sposobnosti dojemanja časa in sposobnosti računanja.

MNZ tudi ni vodilo postopka in zastavljala tožniku vprašanja na način, primeren njegovi osebnosti in starosti. Res je sicer, da je v postopku za priznanje mednarodne zaščite glavno dokazno breme na prosilcu za mednarodno zaščito, pa drugi strani pa je dolžnost organa, ki vodi postopke, da po uradni dolžnosti ugotavlja dejansko stanje. Po tretjem odstavku 7. člena Zakona o mednarodni zaščiti mora uradna oseba omogočiti prosilcem, da čim lažje zavarujejo in uveljavljajo svoje pravice po tem zakonu, in poskrbeti da nevednost in neukost prosilcev ni v škodo njihovim pravicam. Zgolj izpolnitev formalnih pogojev (gola pisna seznanitev prosilca s pravicami, postavitev skrbnika, splošno opozorilo pri podaji prošnje, da morajo prosilci vse podatke, s katerimi utemeljujejo prošnjo, navesti samostojno, prepričljivo, natančno in po resnici itd.) v posameznih specifičnih primerih (zlasti mladoletniki in neizobražene osebe) lahko ne zadostuje in je treba v takih primerih ugotoviti oziroma se prepričati, ali se prosilci dejansko glede na svoje siceršnje zmožnosti zavedajo pomena svojih ravnanj, dejanj in izjav v postopku mednarodne zaščite.

Vrhovno sodišče se tudi ne strinja z ugovorom MNZ, da bi moralo sodišče prve stopnje informacije o izvorni državi, ki jih je prosilec predložil šele v tožbi, šteti kot nedopustne tožbene novote. Ta ugovor je potrebno zavrniti že iz razloga, ker gre za splošno dostopne informacije, ki so (bile) na voljo tudi MNZ. Po drugi strani pa tudi to kaže oziroma potrjuje, da MNZ ni celovito pridobilo ali uporabilo vseh relevantnih splošnih in posebnih informacij o izvorni državi, pomembnih za preveritev prosilčevih navedb.

Outcome: 

Vrhovno sodišče je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje.