Republika Slovenija - Sodba Vrhovnega sodišča , 21 November 2012, I Up 509/2012

Country of Decision:
Country of Applicant:
Date of Decision:
21-11-2012
Citation:
I Up 509/2012
Court Name:
Vrhovno sodišče Republike Slovenije
National / Other Legislative Provisions:
Slovenia - Zakon o mednarodni zaščiti (ZMZ) (International Protection Act) - Art 55
Slovenia - Zakon o mednarodni zaščiti (ZMZ) (International Protection Act)
Printer-friendly versionPrinter-friendly version
Headnote: 

Tožnika nista pripadnika posebne družbene skupine v smislu Konvencije o statusu beguncev, saj niti iz njunih navedb niti iz splošno znanih informacij ne izhaja, da Republika Srbija svoje državljane, ki izhajajo iz Kosova, šteje za posebno skupino s specifičnimi lastnostmi oziroma karakteristikami.

Iz sodne prakse ESČP v zvezi s 3. členom EKČP in odločbe Ustavnega sodišča Up-96/09, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, po presoji Vrhovnega sodišča ne izhaja, da predstavlja minimalna socialno-ekonomska zaščita posameznika, ki je odvisen od državne pomoči, kršitev dostojanstva in razlog za priznanje subsidiarne zaščite. Slabe socialno-ekonomske razmere, v katerih živi pretežen del prebivalstva posamezne države prav tako ne predstavljajo razlogov za priznanje subsidiarne zaščite. 

Facts: 

Tožnika (mati in sin), državljana Srbije, sta v Republiki Sloveniji zaprosila za mednarodno zaščito iz razloga, da sta se morala zaradi vojne izseliti iz Kosova in sta bila nato prisiljena v slabih življenjskih razmerah živeti v begunskih taboriščih in drugih zasilnih nastanitvah v Srbiji, pri čemer sta bila kot prišleka iz Kosova žrtvi diskriminacije. Ministrstvo za notranje zadeve (MNZ) je njuno prošnjo zavrnilo v pospešenem postopku.

Sodišče prve stopnje meni, da je ocena MNZ, da tožnika ne izpolnjujeta pogojev za priznanje begunca, zadostna, nepravilna pa je odločitev glede zavrnitve prošnje za subsidiarno zaščito, saj bi moralo MNZ glede tega pogoja odločiti v rednem, na pa v pospešenem postopku. Pogoj »očitne neutemeljenosti prošnje« ni izpolnjen, MNZ bi moralo z vidika sodne prakse Ustavnega sodišča Republike Slovenije in ESČP ugotoviti, kakšno je stanje v zbirnih centrih notranje razseljenih oseb v Srbiji, z vidika varne vrnitve tožnikov v smislu 3. člena EKČP.

MNZ se je zoper prvostopenjsko sodbo pritožilo.

Decision & Reasoning: 

Po mnenju Vrhovnega sodišča je pritožba utemeljena. V obravnavanem primeru je bilo tudi po presoji Vrhovnega sodišča o prošnji tožnikov mogoče odločati v pospešenem postopku, že na podlagi podatkov oziroma izjave, ki sta jo podala prosilca za mednarodno zaščito.

Povod za zapustitev Srbije po presoji Vrhovnega sodišča ni dejstvo, da tožnika izhajata iz Kosova, temveč so to ekonomski razlogi. Tožnika nista pripadnika posebne družbene skupine v smislu Konvencije o statusu beguncev, saj niti iz njunih navedb niti iz splošno znanih informacij ne izhaja, da Republika Srbija svoje državljane, ki izhajajo iz Kosova, šteje za posebno skupino s specifičnimi lastnostmi oziroma karakteristikami. Kot izhaja iz Priročnika UNHCR, Genova 1992, (79. točka) pripadnost posebni družbeni skupini sama po sebi tudi ne opravičuje prošnje za begunski status, saj morajo obstajati posebne okoliščine, ko je pripadnost posebni družbeni skupini lahko utemeljen razlog za preganjanje.

Po presoji Vrhovnega sodišča je pravilno tudi stališče MNZ, da je očitno, da tožnika ne izpolnjujeta pogojev za subsidiarno obliko mednarodne zaščite. Okoliščine za priznanje subsidiarne zaščite ne izhajajo niti iz splošno znanih informacij o Srbiji niti iz zatrjevanj tožnikov. Republika Srbija je sicer res ena izmed s priseljenci iz nekdanje Jugoslavije najbolj obremenjenih evropskih držav, vendar iz splošno znanih informacij ne izhaja, da so priseljenci diskriminirani, ali da živijo v ponižujočih razmerah, ki predstavljajo kršitev 3. člena EKČP. Kot izhaja iz Priročnika UNHCR (točke 62, 63 in 64) gospodarske razmere v posamezni državi, s katerimi je soočena večina prebivalcev posamezne države, niso razlog za priznanje begunskega statusa.

Iz sodne prakse ESČP v zvezi s 3. členom EKČP in odločbe Ustavnega sodišča Up-96/09, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, po presoji Vrhovnega sodišča ne izhaja, da predstavlja minimalna socialno-ekonomska zaščita posameznika, ki je odvisen od državne pomoči, kršitev dostojanstva in razlog za priznanje subsidiarne zaščite. Judikatura Ustavnega sodišča RS in ESČP tudi ne daje podlage za zaključek, da predstavljajo slabe socialno-ekonomske razmere, v katerih živi pretežen del prebivalstva posamezne države, razlog za priznanje subsidiarne zaščite.

Outcome: 

Vrhovno sodišče je pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da se tožba zavrne.

Case Law Cited: 

ECtHR - Budina v. Russia, Application No. 45603/05

Slovenia - Supreme Court RS, 4 July 2012, I Up 323/2012

Slovenia - Administrative Court RS, 30 May 2012, I U 747/2012

Slovenia - Constitutional Court, 9 July 2009, Up-96/09